POREKLO

V njeni fiziognomiji, v pisanih virih in v različnih izročilih najdemo namreč polno znakov, ki kažejo na nekdanji večji obseg in pomen goričkega vinogradništva, se je že leta 1961 čudil geograf in etnolog Bela Sever (1936-2004). Samoumevno je, da so vinogradništvo na Goričkem opustošile bolezni vinske trte, kakor marsikje drugod. Težje je odgovoriti na vprašanje, zakaj se potem ni obnovilo v podobnem obsegu. Nesporno je, da razlogi nazadovanja niso bili okoljski, temveč gospodarsko-politični.

V srednjem veku so trto gojili predvsem ob cerkvah, samostanih in gradovih. Za najstarejše vinogradniške predele na vrhovih slemen, ki so bili zasajeni med 12. in 15, stoletjem, je značilno ime vrej (vrh). Na Goričkem kot zemljiška imena najdemo čarde – to so lokalna tržišča za vino. Stoletno tradicijo vinogradništva razkriva tudi razširjenost njenega zaščitnika sv. Martina. Najstarejše vinske kleti so bile grajene iz blata in so sprva služile le kot zavetišča pred neurjem s posebnim podzemeljskim prostorom za vino. Strehe hiš so bile na sredini 19. stoletja slamnate, le na Hodošu so bile iz opeke, navaja vir. Kleti so bile v glavnem manjše od današnjih, ker primitivna predelava grozdja ni zahtevala večjega prostora.

Tu bujne travnike božajo skrivnostne meglice. Otočki gozdov in njiv se prepletajo s starimi visokoraslimi sadovnjaki, vinogradi in mokrišči.

V drugi polovici 19. stoletja je kazalo, da se bodo razmere spremenile na bolje, med drugim zaradi zemljiške odveze, ki je tlačane spremenila v najemne delavce. A napredka ni bilo, Goričko je bilo preveč oddaljeno od novih centrov gospodarske in trgovske moči. Železnica Dunaj-Trst, največji razvojni projekt tistega časa in prostora, je pokrajino še bolj potisnila v odročnost. Pospešena industrializacija je sprožila migracije prebivalcev v mesta. V gospodarsko razvitejše pokrajine. Ali celo v Ameriko.

Skritega bisera na obrobju Panonske nižine se skorajda niso dotaknili negativni vplivi človeškega delovanja. Odmaknjeno Goričko, edinstvena mikroregija, nista onesnažila industrija ali intenzivnejše kmetijstvo. Tu bujne travnike božajo skrivnostne meglice. Otočki gozdov in njiv se prepletajo s starimi visokoraslimi sadovnjaki, vinogradi in mokrišči. Enako raznolika kot krajina je pestra geološka sestava tal. Tukaj so slovenske najmlajše paleozojske kamnine in ostanki nekoč aktivnega vulkana - bazaltni tuf in plasti kremenovega proda, peska, laporja in gline.

Goričko ima najnižje količine padavin v Sloveniji, ki dosežejo svoj vrh v hladnejših mesecih leta.

Poletja in predvsem jeseni so suha, sončna in topla obdobja z velikimi temperaturnimi razlikami med dnevom in nočjo, kar je odlično izhodišče za ohranjanje sortnih arom.

Na lenobno vzpenjajočih se hribih (le nekaj jih seže preko 400 metrov), obkroženih z gozdovi in pod vplivi celinskega in panonijskega podnebja ponuja edinstvene pogoje za vinogradništvo  Kljub temu ima območje Goričkega, ki obsega 460 kvadratnih kilometrov, le manj kot 300 hektarjev vinogradov. Ker območje ni nikoli pritegnilo industrije, je narava ostala nedotaknjena Goričko pa je leta 2003 pridobil status krajinskega parka od - največjega v Sloveniji.