Pravijo, da je potebno imeti za seboj vsaj 40 trgatev, da povsem razumeš, kaj v vinogradu in v kleti počneš prav.
Sem v drugi polovici te dobe. Vsaka trgatev in vsak letnik sta povsem nova izkušnja, ki mi ne da spati. Še vedno se učim.
Star sem bil štiri leta, ko je moja mama pričela saditi vinograd. Trte je lastnoročno eno za drugo vtikala v zemljo, skupaj 12 tisoč cepljenk. Leta 1999 sem pridelal svoje prvo vino. Fantastičen letnik. Chardonnay jagodni izbor se je na mednarodnem ocenjevanju uvrstil tik za svetovnim vinskim šampionom. Malo me je mučilo, da nisem zmagal. Hotel sem imeti najboljše vino na svetu. Da bi ljudje iz celega sveta hodili gledat, kje raste trta, iz katere je bilo pridelano. Danes to zveni naivno, celo prevzetno. Ampak pri 21-ih letih ni nič narobe s tem, če si ambiciozen. Ves razpoložljiv čas sem preživel v vinogradu.
Po desetih trgatvah v družinskem vinogradu sem prejel ponudbo za službo. Na Goričkem do takrat še nikoli nisem bil. Terra incognita. Ko sem se prvič peljal tja, sem zašel s poti in se ustavil pred kamnolomom. Fascinantno doživetje. Velike črne skale vulkanskega bazalta. V stari kleti v Kramarovcih so me pričakali zgolj štirje majhni sodi vina. Nova klet v Mačkovcih je obstajala šele na papirju idejnega načrta. Prvič sem se razgledal z grebena vinograda v Bodoncih. Prvič videl tiste stare trte sauvignona. Takoj mi je bilo jasno, da sem na posebni lokaciji. Moj prvi letnik na Marofu je bil 2009. Bil je izjemen.
Uroš Valcl, vinar
Živimo v času, v katerem je človek izgubil stik z zemljo. Agronomija je postala predvsem ekonomija, zemlja pa zgolj vir dohodka. Kmetovanje bi moralo biti agrikultura, torej kulturno udejstvovanje na zemlji. Tudi vino je kultura. Tisočletna.
Ne stremim več po pridelavi najboljšega vina, temveč si prizadevam pridelati vino, ki bi bilo najbolj iskreno. Da bodo ljudje iz celega sveta hodili gledat, kje raste trta, iz katere je bilo pridelano.
Stanko Polanič, ustanovitelj
Če je grofom Szapary tukaj uspelo ustvariti sloveče vinogradniško posestvo in vina, ni vrag, da to ne more uspeti tudi nam!
V 80-ih letih, ko je vinogradništvo na Slovenskem doživelo velik strokovni in kakovostni razmah, je Goričko ostalo siva lisa na zemljevidu vina. O vinih z Goričkega se ni slišalo ne pisalo pravzaprav ničesar. Kmetijska zadruga Rakičan, ki je obdelovala trte v Mačkovcih, Bodoncih in Kramarovcih, je donegovala zgolj manjše količine (odprtega) vina, večino pridelanega grozdja pa je prodala velikim vinskim kletem.
Medtem, ko je večina vinogradniško nerazvitost Goričkega doživljala kot slabost, je ustanovitelj vinogradniškega posestva in kleti MAROF v tem prepoznal izziv. Imel je vizijo dokazati, da je možno na posesti MAROF pridelati vina, ki ne sodijo zgolj v slovenski, temveč v svetovni vrh.
